Moin té i vive èk papa-monmon, Dann la ri l’Arbat - té! sa té lo bon tan, sa! A la moin la dann lopital militèr Klouté dsi in li, kouvèr èk pansman. La gloir, Klava linfirmière, La grandèr la tèr, moin lé pa la èk sa. Mon voizin à droite lé mor Sék lé a gosh la pankor. In zour, konm èk in limièr an li, Mon voizin, sék lé a gosh, La di a moin toudinkou: «Té! lo frèr! ou koné Ou na rien k’in zanm! Kossa sa? La pa vré, bana? Sirman li la rode pou plézanté! «Nou va koupe zis lo bann doi», - Doktèr lavé di a moin. Mé mon voizin, sék lé a gosh, I kontinié rire, plézanté, Même la nuite, kan li divag, Toultan li la pou koz dsi mon zanm. Ou doboute arpi dsi out dé pié, li di a moin, an malis. E out fanm, ou oira pi! Non, mé, argarde in pé, kamarade, Kossa ou arsanm! Té! Si moin té pa infirme Moin noré sorte dann li la Moin noré bien torde lo kou So boug la, mon voizin sék lé a gosh. Mi souplé, mi ansipli sèr Klava Montre a moin koman mi lé. Si mon voizin sék lé droite té i vive ankor, A li noré di a moin la vérité.
© Jocelin Lakia. Translation, 2016